Erasmus+ in usposabljanje pri delodajalcu v tujini

ERASMUS+ PRAKSA, USPOSABLJANJE PRI DELODAJALCU V TUJINI 

Lokacija: Beograd, Srbija

Termin: 25.4.2022 -8.5.2022

1.dan : Izmenjava se je začela pred šolsko ambulanto. Pozdraviti nas je prišla naša predraga razredničarka Lilijana Gros in nam zabičala, naj nas ne bo razganjalo. Tik za tem smo nabasali kombi, z dobrim znanjem tetrisa. Med potjo smo se ustavili na Babini gredi in pomalicali. Najbolj zanimiva atrakcija med potjo je bil  francoski otrok, ki so mu noge plapolale skozi okno. Čez mejo smo prišli brez težav. V Beogradu smo dolgo iskali parkirišče in se veliko sprehajali. Zvečer smo šli na večerjo v eno izmed najstarejših restavracij, ki je bila ustanovljena leta 1864. Ime je dobila po obrtni delavnici, ki je imela za logotip tri klobuke. V njej so igrali ulični trubadurji. Po večerji smo se sprehodili po najlepših ulicah Beograda. S tem se je naš prvi dan zaključil. 

2. dan: Utrujeni od vožnje smo si privoščili malo daljši spanec, ter zjutraj odšli na obilen zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili na Avalo, kjer je bila pot malo daljša vendar je zaradi dobrega vzdušja hitro minila. Sprehodili smo se do spomenika "neznanog junaka", namenjen je padlim borcem vojne po želji kralja Aleksandra I. Karađorđeviča. Še malo smo se sprehodili in se nato povzpeli na vrh Avalskega stolpa, mnogi ga pozanajo kot "čuvar grada", ki je na višini 204,68m. Z vrha stolpa smo videli centralni del Srbije in Šumadijo. Z dvigalom smo se spustili s stolpa in se nato odpravili proti Adi Ciganliji. Ko smo prispeli smo si namočili nogice in si privoščili par Kontikijev. Med sončenjem na plaži smo občudovali okolico. Park nudi mnogo športnih aktivnosti: odbojka, košarka, nogomet,... Med iskanjem giric so nas napadle "morilske" mušice. Po odličnih giricah, pa smo se odpravili do apartmaja, kjer zdaj pišemo kar imate vi privilegij brati. Po dokončanem stavku se bomo odpravili na večerjo.

3. dan: Za nas se je dan začel ko je bilo sonce ravno na obzorju. Ker smo se predolgo svaljkali po posteljah smo morali z Aljinim planinskim korakom po hitrem postopku do pekarne kjer smo prevzeli malico ki je bila 'đabe'(kuča časti). Brez odmora smo se odpravili do kombija kjer se je profesorica SPET izkazala z svojo profesijonalno vožnjo in rešila kombi iz ozkega parkinga. Z našo mrcino (kombijem) smo se odpravili do Beogradske klinike. Tam so nas pričakali z odprtimi rokami. Kot viteze so nas posedli za okroglo mizo, vsak je dobil tudi svojo pijačo in pogajanja so se pričela. Razdelili so nas v dvojice in nas poslali na delovna mesta. Prvi par je se je odpravil na Rakovico. To je največje azilno zavetišče v Beogradu. Tam so opravljali kastracije, sterilizacije, kofetkanje in pomagali pri božanju Sake(hišnega psa). Druga dva poslanca sta se odpravila na Mali Mokri Lug v ambulanto za prvo pomoč. Dijaka sta pomagala pri sterilizacijah. Poročala sta tudi o dobri oskrbi s Fanto. Ovča je bila tudi ena izmed lokacij na katerih smo pomagali. Tam je  azilno zavetišče za pse in mačke. Izvajali so terapije, jih hranili in podobno. Zadnji duo pa je ostal kar v ambulanti pod našo pogajalnico. Tam sprva ni bilo veliko dela nato pa so sterilizirali in imeli zobni poseg. Prišlo pa je tudi do zanimivega dialoga z vinjeno sebo, a se je dan vseeno zaključil mirno. Po končani praksi nas je profesorica vodila do Kalemegdan parka. Tam smo se sprehodili in pričakali sončni zahod. Park je zelo lepo urejen, zanimive so nam bile mize katere imajo vrisane šahovnice. Ogledali smo si tudi kip Pobednik, ki je ena izmed najbolj obiskanih turističnih atrakcij Beograda in najbolj znano delo Ivana Meštrovića. Kip drži v levi roki orla v desni pa meč, kot simbol miru in vojne.

     

 

4. dan: 

Tia in Filip: Tudi danes smo v Malem Mokrem Lugu imeli veliko sterilizacij. Najbolj se nama je vtisnila v spomin sterilizacija mačke, ki je imela hipertrofijo mlečnih žlez. V pogovornem jeziku temu rečemo Dolly Parton sindrom, poimenovan po znani ameriški pevki. Zelo zanimiv je bil še primer psa z "razmesarjeno" tačko. Najprej smo jo mehansko očistili z jodom, nato pa pričeli s posegom. Veterinar je odlično opravil svoje delo in tačka je izgledala kot nova. 

Pia in Maj: Dan sva začela precej mirno, sprva ni bilo veliko strank, nato pa smo sprejeli dve mački za sterilizacijo in čipiranje. Pri prvi so bili že razviti mladički, katere smo evtanazirali. Drugo je pripeljala starejša gospa, ki jo je zelo skrbelo za njeno mačko. Sterilizacije so potekale zelo hitro in mirno, brez komplikacij. Naslednji pacient je bil mali beli koder, ki smo mu aplicirali polivalentno vakcino in očistili ter dezinficirali rano, na predelu komolca. Zadnji pacient je bil šnavcer, ki smo mu očistili ušesno maslo in aplicirali antiparazitike. Na koncu delavnika naju je šefica odpeljala domov.

5. dan: 

Luka in Ana : Danešnji blog se bo odvijal na Rakovici. Tja smo prišli precej pozno ker se je naš prevoznik 'uspavao'(opet). Ura je bila okrog 9.00 ko smo prišli do zavetišča. Dan se je začel pretje normalno. Nekaj kastracij in sterilizacij nato pa smo imeli malo odmora, med katerim smo se se spoznali s psičko Salko. Po tem pa se je pričel najbolj zanimiv del dneva. To je bila apunktacija sprednje noge pri psu. Psa smo najprej obrili, pri tem smo na koži videli bunkice, ki so izgledale kot bradavice. Nihče ni točno vedel kaj so, a smo vseeno nadaljevali. Psa smo nato prestavili na opreacijsko mizo in mu vstavili kanilo. Dobil je intavensko anastezijo, saj hlapnih anestetikov ne uporabljajo, zaradi prevelikega števila pacientov. Luka  je imel celo priložnost asistirati veterinarki pri operaciji. Med operacijo sta prišla tudi dijaka iz Beogradske ambulante, da sta lahko spremljala poseg, nato pa še pomagala pri kastracijah. Z elektro skalpelom smo najprej odrezali kožo, kaj kmalu pa je prišlo do velike krvavitve, ker smo prerezali arterijo. Kri je kar malo špricala na okoli, ampak jo je veterinarka hitro ustavila z arterijsko prijemalko oziroma peanom, in jo nato podšila. Nogo smo rezali tik ob lopatici, med tem pa so nam težave ves čas povzročale krvavitve. Pred rezanjem živcov smo v njih aplicirali lokalni anesetik, da žival nebi bila v bolečinah. Operacija pa je nadaljne potekala brez večjih težav. Žal smo morali pred časno iti, zato nismo videli kako je veterinarka do konca zašila kožo. Juri zjutraj bomo videli kako je pes prestal opreracijo in mu dali post operacijsko terapijo. :)

6.dan:

Pia in Maj: Kot vsako jutro, sva dan začela v centralni veterinarski ambulanti. Dela ni bilo prav veliko, zato naju je nekdo izmed zaposlenih odpleljal na Mali mokri lug, kjer sva se pridružila Tii in Filipu. Na urgentni postaji smo pomagali pri operaciji zlomljenje stegnenice mladička in posegu poškodovanega smrčka nemškega ovčarja. Bilo je zelo zanimivo, saj sva obe vrsti posega videla prvič. Veterinar nam je zelo prijazno razlagal o postopkih, ki jih je izvajal. Filip in jaz sva v nekaj trenutkih težko ohranila resnost, ampak kljub temu sva bila dovolj zbrana in pomagala veterinarju. Nato so naju odpeljali nazaj v centralno ambulanto, kjer sva imela še nekaj dela. Opravila sva dve sterilizaciji mačk, pri katerih ni prišlo do nobenih zapletov. Na koncu delavnika je na cepljenje prišel še maltežan. Bil je zelo nervozen, zato mu je veterinarka poskušala nadeti nagobčnik vendar ji ni uspelo. Pomoč smo dobili s strani terenskega veterinarja, ki je psa fiksiral z rokovicami primernimi za velike napadalne pse. Psička nam je le končno uspelo cepiti in s tem se je najino delo v ambulanti tudi končalo. Odšla sva domov, kjer sva se sprva podružila s prijatelji, nato pa smo odšli na odlično kosilo in krajši sprehod po mestu. Ob prihodu domov je profesorica Alja sklicala sestanek, kjer smo se dogovorili za plane čez vikend. Trenutno imamo prosti čas, ki ga namenjava pisanju bloga in druženju. Maj je kot vedno lačen, zato se bomo tu za danes poslovili in ubogega otroka odpeljali na večerjo.

7.dan:

Dan se je začel z obiskom Zoje in Pike iz 4.V razreda. Po kratkih pripravah smo se odpravili na pot do botaničnega vrta Jevremovac. Ustanovljen je bil leta 1889 po zaslugi Josifa Pančića. Meri kar 5 hektarjev in predstavlja dom za približno 1000 različnih vrst rastlin. Privoščili smo si kar nekaj časa za ogled rož, rastlin in drevja. Bilo je zelo sproščujoče. Imeli smo tudi čast videti agavo, ki je zacvetela prvič v 130 letih. Nato smo se odpravili proti Hramu Svetog Save. Pot je bila kar pestra. Skoraj bi se izgubili, ko pa smo zagledali trg Slavija smo vedeli da smo na pravi poti. Poleg je tudi največje krožišče v Beogradu prav tako imenovano Slavija. Ob napisu Beograd smo preizkusili svoje fotografske sposobnosti in naredili nekaj prečudovitih fotografij. Povzpeli smo se na znak, se slikali, nato pa imeli kar nekaj težav s skokom z njega. Končno smo prišli do cerkve. Osupnila nas je takoj ko smo jo zagledali. Je največja pravoslavna cerkev v Srbiji, prav tako pa tudi ena izmed največjih celega sveta. Znotraj le te smo se malo sprehodili, nato pa nam je predraga profesofica Alja odobrila prosti čas. Vsi skupaj smo se odpravili na kosilo v Veliko Skadarlijo. Hrana je bila odlična, tako kot tudi ambient in glasba.

 

8.dan: 

Danes je prišel na vrsto dolgo pričakovan obisk Novega Sada, ta je kulturni center Vojvodine, najrodovitnejše pokrajine v Srbiji. Ne smemo pa pozabiti da je danes 1.maj  praznik dela, prav zato smo se kar v večini brez zajtrka podali na pot. Načrt za pot je bil sledeč najprej ogled Fruške gore in nato Novega Sada. Vožnja do Fruške gore je minila brez večjih posebnosti, saj čas ob dobri glasbi in prijetni družbi hitro mine. Zelo lepo je bilo videti ljudi, ki so si pripravljali piknike. Imeli so s seboj veliko hrane in pijače, želeli smo se jim kar pridružiti. Fruška gora je bogata z samostani, žal si nismo uspeli ogledati vseh. Po ogledu najstarejšega narodnega parka, smo se odpravili do Novega Sada.  Prva postaja je bila Petrovaradinska trdnjava, ki je tudi največja trdnjava v Evropi. Meri več kot 110 hektarjev. Nudi prekrasen razgled na mesto in reko Donavo, zato ji nekateri pravijo kar "Gibraltar na Dunavu".  Sicer je pa ime je dobila po legedni, sestavljeno je iz več besed: "petra" ki v latinščini pomeni stena, "var" v Madžarščini pomeni grad in "din" v turščini, vera. Od tu ime Petrovaradin "grad na steni čvrst kao vera". Sledil je Trg Svobode, ki je del cone za pešce in se nadaljuje v ulico Zmaj Jovino. Tu se je naša skupinica malce razkropila. Nekateri so odšli na kosilo, ostali pa so se še malo sprehodili in si ogledali Dunavski park. Čas za ogled se je iztekel. Na poti do Beograda smo se ustavili še v Sremskih Karlovcih. Videli smo eno izmed najlepših gimnazij, ki je druga najstarejša v Srbiji, ter Donjo pravoslavno cerkev. Poleg stoji veličastno drevo, za katero ljudje verjamejo, da njegova lepota izhaja iz korenin, ki so razraščajo pod cerkvijo. Po prihodu v Beograd smo na poti do apartmaja opazili moker beton, vanj smo odtisnili naše dlani in ime šole. Po vandalskem početju smo se hitro poskrili v apartmaje. Dan je prišel h koncu z njim pa so pošle še naše moči. V prijetno hladni noči, smo hitro zaspali.

                 

                (razgled iz Petrovardinske trdnjave) (Dunavski park)

        

             .      

                         (Novi Sad)                        

                     

                      ( na poti do apartmaja)                                (moker beton v Beograd)

9. dan : 

Današnji dan se je začel z hruljenjem profesorice na zaspanega dijaka ki se mu ni dalo ustati ker je bila gravitacija zanj pre močna. Ko mu je uspelo premagati to neznatno silo smo se skupaj odpravili na zajtrk. Golobi so že glasno grulili ko smo zajtrkovali. Med zajtrkom je profesorica dobila klic ki nam je zapečatil današnji dan. Ker je naš kombi parkiran na Avali smo se tja odpravili kar peš saj imamo še prve noge. Pot je bila dolga in mučna zato nekaj dijakov nažalost ni preživelo.(HEC, POTEGAVŠČINA, ŠALA;) Ko smo prišli do kombija so se z žnjim odpavili pot ki nam je za vedno spremenila življenje. Peljalo smo se čez hribe in dole, mimo ciganskih blokov do cerkve kjer naj bi se dobili z materjo vseh zapuščenih psov.  Ko smo tja prispeli smo je poklicali ona pa nam je dala kordinate njenega skrivnega brloga. Do tam je vodilam makedamska pot ki je bila že kar zdelana. Nato pa se kot strela z jasnega pred nami pojavi traktor. Profesorica je bila primorana SPET uporabiti use svoje šoferske sopsobnosti in nas rešiti iz sitiuacije. Ko smo se rešili smo končno ugledali našo gospo. S sabo je gnala 5 psov ki so nas takoj prevohali od glave do peta. Odpeljala nas je do sovojega brloga kjer smo najprej z Ivermektinom pocepili vse "štence". KO smo z tem končali pa je ena skupina pričela z aplikacijami ampul proti klopom in česanjem. Dva najpogumnejša dijaka pa sta se odpravila v samo srce njene utrdbe. Tam noti je kar mrgolelo psov. Pripravili smo operacisko mizo ki je bila kar na strehi pasje ute. Nato pa sam nam v deki prinesli psičkim ki so jo kar dobro pogrizli psi. Z profesorico smo ji malo obili rane in jih sprali, najprej z hidrogenim naro pa še z jodom. Psička je bila ves čas mirna. Za konec pa smo ji še aplicirali antibijotik. Potem so še pogledali nekaj psov ki so bili ravno po kastraciji in jim dali antibijotik. Po tem pa je bil že čas za odhod. Poslovili smo se in in se sami odpravili proti kombiju. Do doma smo prišli brez večjih posebnosti. Ko pa smo prišli domov smo se usi po hitrem postopku stuširali. po tem pa smo se odpravili na večerjo. Zdaj pa poteka druženje na kavču kjer beremo stare pogovore na snepu.

(skrivna utrdba)

(tamkajšni psi)

(ugrizne rane)

10. Dan:

Današnji dan smo začeli okoli 10h ure zjutraj  kot običajno z zajtrkom. Med njim smo se dogovorili kaj bomo počeli tekom dneva. Na voljo smo imeli kar nekaj različnih opcij, na koncu pa smo se odločili za izlet z ladjico po reki Savi in Donavi. Pred odhodom smo pohiteli do trgovine, kjer smo kupili veliko zalogo sladkarij. Maj je bil ponovno lačen, zato se je kar sam odpravil na "pad thai". Ob prihodu domov smo naše trebuščke napolnili s sladkarijami. Kmalu za tem smo se vsi skupaj zbrali in se odpravili do glavne ulice Kneza Mihaila. Tam so nam vodiči razdelili vstopnice nato pa smo se po skupinah odpravili do Beograda na vodi, kjer nas je čakala ladjica. Hoteli smo se vkrcati na zgornjo palubo, vendar je bila seveda zasedena, kar je bilo profesorici "zelo zelo všeč" ;). Našli smo super prostor na spodnji palubi pred kapitanovo kabino. Z njim smo imeli tudi poučen pogovor o astroloških znamenjih. Med vožnjo smo videli 5 najbolj znanih mostov pod katerimi smo se tudi peljali. Profesorici smo posvetili tudi "foto-shooting". Vožnja je hitro minila in ko smo se izkrcali smo se skupaj sprehodili po najlepšem delu Beograda. Vstavili smo se v največjem nakupovalnem središču Galerija, kjer smo se razkropili in imeli prosti čas. Privoščili smo si kosilo (meka), ter nato raziskovali trgovine. Ker je bil čas za odhod domov smo se proti apartmaju odpravili kar peš. Med potjo smo videli tudi prelepi nočni Beograd. Vstavili smo se v našem najljubšem lokalu in poklicali našo predrago razredničarko Lilo, ki jo vsi zelo pogrešamo. Trenutno smo doma na kavču, kjer pišemo blog in se pred spanjem še malo družimo. 

( Trg republike)

 ( "majmunčki")

 ( foto shooting s profesorico)

11. dan: 

Zjutraj smo kot vedno s težavo vstali. Stekli smo v pekarno, kjer smo si privoščili manjši prigrizek. Vsak se je odpravil na svojo lokacijo kjer smo pričeli s delom. V Malem Mokrem Lugu je bilo spet pestro, saj smo izvedli kar štiri sterilizacije in dve kastraciji. Pri mačku, ki je imel težave z uriniranjem smo najprej eno uro in pol zapravili za neuspešno odstranjevanje peska iz uretre s katetrom. Nato so se veterinarji skupaj odločili, da mačka odprejo, in mu izpraznijo mehur. Po uspešnem praznenju so mehur zašili in preverili ali pušča. Ker ni, so mačka zašili in ga prestavili v transporter. Ko smo vsi skupaj kot družina prispeli domov smo se preoblekli in odpravili na kosilo. Po južni smo se odšli nazaj in si privoščili pošteno zaslužen počitek. Po le tem smo se vsi skupaj učili kemijo in biologijo. Sara in Pia sta se skupaj odpravili v tri urne nakupovanje, a na koncu sta kupili le par stvari. Po končanem urejanju tega bloga se bomo spet odpravili gledat film.

12. dan:

Današnji blog se bo zopet odvijal na zavetišču Rakovica. Zjutraj smo kot po navadi s težavo vstali in odhiteli v pekarno po našo malico. Nato smo odšli proti Rakovici. Tam je dan potekal običajno. Bilo je nekaj kastracij in sterilizacij psov. Izjemoma pa je prišlo še nekaj mačk. Po malici smo še skopali psa ki smo mu amputirali nogo in tako je bil pripravljen da se vrne nazaj v svojo vas. Ko smo s tem končali smo še skrtačili Savko. Nato sva jo še malo spustila na svež zrak. Proti koncu ko so čipirali pse je prišlo do spopada huskyja in staforda, ki ni bil nič kaj lep. Ko smo to rešili je ostalo še nekaj časa za foto-shooting s Savko. Ko smo prišli domov smo odšli na kosilo, zvečer pa še malo po mestu, po katerem smo se skupaj sprehodili in si ogledali še nekaj znamenitosti. Ker smo bili že kar precej utrujeni od napornega dneva smo zelo hitro odšli spat.

13. dan:

Trije dijaki smo dan začeli zgodaj zjutraj z odhodom na veterinarsko kliniko, kjer ni bilo prav veliko dela, zato smo poklepetali z veterinarjem. Okoli 10h ure so se nam pridružili še ostali. Nato smo se vsi skupaj poslovili od zaposlenih na kliniki in se odpravili na pot do Zemuna, kjer je stacionirano zavetišče za pse. Tam je nastanjenih nekaj več kot tisoč psov. Sprehodili smo se čez zavetišče in nekatere malo pocrkljali. Drugo zavetišče, ki smo ga obiskali je Padisnka skela, kjer je nameščenih približno sedemsto psov. Zadnja lokacija je bilo zavetišče Kovilovo. Pot do tja je bila zelo dolga in pestra. Profesorica Alja je zopet pokazala svoje imenitne šoferske sposobnosti po zdelani cesti. Tam je domnevno tudi Titova rezidenca, kamor naj bi hodil na lovske vikende. Vsa okolica je bila nekdaj obdelovalna površina PKB korporacije (Poljuprivredni Kombinat Beograd). videli smo veliko zapuščenih njiv, hlevov in silosov. Po kratkem ogledu zavetišča smo obiskali še Ovčo, kjer smo videli zelo lepe bokse za mačke in nekaj psov. Popoldne nas je šefica povabila na pijačo, kjer smo se ji lepo zahvalili in poslovili. Po prihodu domov smo se odpravili na družinsko kosilo v mehiško restavracijo. Po obilnem obroku smo pohajkovali po mestu in nakupili nekaj spominkov. Med tem smo imeli zabaven dialog z "rahlo" vinjeno osebo. Ob večera smo si privoščili osvežilno pijačo in sladico.

14.dan:

 

To je bil naš zadnji cel dan v Srbiji zato smo se že navsezgodaj zjutraj odločili da ga bomo zapravili z ogledom znamenitosti in dobro hrano. Filip, Maj, Pia in Sara smo se z avtobusom (na katerega smo vstopili brez nakupa karte J) odpeljali do muzeja Nikole Tesle. Tam smo kupili vstopnice in si v muzeju najprej pogledali kratek video o življenju Nikole Tesle. Video je bil zanimiv saj je izpustil nepomembne detalje njegovega življenja in podrobno opisal vse zanimive. Po ogledu videa smo si v beležko zapisali nekaj najpomembnejših stvari ki smo jih zasledili in se odpravili naprej po muzeju. Nato nam je vodič pokzala nekaj zanimivih naprav ki ji je izumin Tesla. Pri eni napravi smo lahko roko držali nekaj centimetrov stran od le te in ob znaku nas je streslo kar 150 voltov elektrike. Mlajši otroci so se tega ustrašili zato smo bili pred poskusom malo nervozni vendar sm se po njem le smejali. Po končanem ogledu smo se vsi skupaj odpravili na kosilo in nato še po mestu. Druga skupina dijakov se je odpravilia v Zoo kjer so videli veliko raznovrsttnih živali. Tudi oni so si po ogledu privoščili kosilo. Po nekaj hoje po mestu smo se vsi skupaj dobili in odpravili na (brezalkoholno) pijačo. Ob končanem dnevu smo se v apartmajih še malo pozabavali z igranjem enke in se nato odpravili spat.

15.dan odhoda:

Napočil je dan odhoda. Veselili smo se snidenja s starši, obenem pa smo si želeli podaljšati naš obisk Beograda. S težkim srcem smo nabadali stvari v kovčke in se odpravili na poslednji zajtrk. Nato smo opravili še zadnje nakupe in se odpravili v kombi polni spominkov in darilc. Na poti smo obiskali privatno zavetišče, kjer nas je lastnica pogostila z odličnimi palačinkami napolnjenimi s plazma piškotom in domačo malinino marmelado. Malo smo poklepetali in povedala nam je, da doma skrbi za 20 psov, ki bodo v kratkem posvojeni. Na drugi lokaciji jih ima še 100, katere financirata sama z možem in pomočjo lokalnih donacij. Izvedeli smo o zastojih na meji, zato smo se hitro odpravili. Kljub temu smo za prehod na Hrvaško čakali kar 2uri. Pot je bila kar dolga, popestrili smo jo z našim petjem in poslušanjem glasbe. Pred Zagrebom smo naredili krajši postanek. Malo smo se posladkali, si pretegnili noge in nadaljevali našo pot. Na Slovenski meji ni bilo hujših zastojev. Profesorica je malo poklepetala s prijaznim carinikom. Pot do šole je zelo hitro minila. Starši so nas končno dočakali na šolskem parkirišču in tako se je naše potovanje zaključilo. Poslovili smo se in vsak je odšel svojo pot. Prakso v Beogradu bi priporočili vsem, ki si želijo novih izkušenj, znanja, nepozabnih doživetij ter še veliko drugega.